326. dan: Maja kot Maja

Včeraj je bil lady's night. Bilo je fantastično, kot vedno, kadar smo ta prave na kupu, a vendarle je bilo tokrat tudi nekoliko drugače.

Recimo to, da sem bila cel večer brez telefona, ker sem ga pozabila v avtu - v Kranj, kamor smo šle žurat, nas je namreč dostavil moj dragi. "Maja kot Maja," me je z nasmeškom zbodel, ko sem mu s Saškinega telefona javila, da do nadaljnjega ne bom dosegljiva. Me že malce pozna, ha? ;) Posledično tudi blog objavljam z veliko zamudo, sicer bi se vam zagotovo javila vsaj z eno fotko "v živo". No, sicer je bil pa to zame tudi manjši preizkus, ali zdržim en cel večer brez bip-bipanja v torbici in šlo mi je prav dobro.

Preplesale smo noč, tako da sem pravzaprav imela dvojno telovadbo - popoldne sem se namreč celo spravila teč. Sledile so priprave na žur, tudi z novimi nohtki (hvala, Martina!), in zabavali so me malce zaskrbljeni pogledi mojega fanta, ko sem se spravljala v svojo tigrasto oblekico. Življenja brez takšnih večerov z mojimi puncami si ne morem in tudi ne želim predstavljati. A priznati moram, da je res lep občutek, ko se na koncu vrneš domov - h nekomu. In ta občutek je najboljša novost, ki mi jo je v tem letu prinesel tale blog.

Do konca še: 39 dni, 39 nalog. Se beremo jutri.

325. dan: Gužva

Pride dan, ko imam občutek, da bom srečala samo sebe. Dopoldan sem bila v Cerknici, kjer sem spoznala krasne ljudi, iz tam napisala članek, prišla domov, opravila nekaj obveznega šopinga, šla na kratek sprehod, potem pod tuš, in se zvečer dobila z mojimi. "A imaš toliko časa, da mi vsaj 'živijo' rečeš?" me je z nasmeškom zbodla mama, ko sem letala iz kuhinje v kopalnico in nazaj v dnevno sobo. "Skoraj nimam. Te imam pa rada," sem jo cmoknila na lička.

Zaradi takih utrinkov je bil dan vseeno lep. Ko sem nazdravila s svojo družbico in ko me je v istem hipu moj Mitja stisnil k sebi ... No, je bil današnji petek v bistvu - popoln.

Do konca še: 40 dni, 41 nalog. Se beremo jutri.

324. dan: Tenks

Danes sem razmišljala o bivših ljudeh. In vseh tistih, ki so ali ki še vedno uživajo v moji bolečini. Lahko sem jim hvaležna. Za marsikaj.

Makes me that much stronger
Makes me work a little bit harder
It makes me that much wiser
So thanks for making me a fighter
Made me learn a little bit faster
Made my skin a little bit thicker
Makes me that much smarter
So thanks for making me a fighter!

In ko sva se z Lovrom - potem, ko sva skupaj odtekla mini krog okoli Kamnika - stisnila v postelji, sem pomislila, da ga, če jih ne bi bilo, morda sploh nikoli ne bi spoznala. Zato pa pravim ... Hvala. Ker ste iz mene naredili borko!

Do konca še: 41 dni, 42 nalog. Se beremo jutri.

323. dan: Domine

Zaporedje dogodkov me včasih jezi, včasih zabava. Odvisno za kakšne dogodke gre: takrat, ko ima hudič mlade, mi ni prav nič všeč, ko pa teče vse kot po maslu, je seveda povsem drugače.

Danes je en dober dogodek spodbudil drugega in domine so padle. V pozitivnem smislu. 

Dve "ukradeni" frej urici z mojim fantom in to sredi zgodnjega popoldneva, ko sem ponavadi še v službi ---> odlično kosilo ---> polna pozitivne energije sem se lotila dela ---> zadovoljna z narejenim sem se z Anjo pridružila sredini skupini, ki hodi na Primoža ---> na vrhu šilc konopljinega žganja (ja, tudi jaz do danes nisem vedela, da obstaja!) :) ---> poljub mojega dragega za lahko noč.

Še takšnih domin, prosim.

Do konca še: 42 dni, 43 nalog. Se beremo jutri.

322. dan: Možganska nevihta

Če so se moje srčne bolečine končno malo polegle in sem se - vsaj, kar se čustvenega življenja tiče - kolikor toliko umirila, se zdaj toliko več dogaja v glavi. Ja, življenje je miganje, non-stop se kaj gradi, kaj podira, edina stalnica pa so spremembe. Tako je in najbrž je tako celo prav.

Zaradi dežurstva sem že drugi dan ostala v službi do večera, zunaj je bila, ko sem prišla domov, seveda že trda tema. Ni mi preostalo drugega, kot da sem si na glavo poveznila svojo lučko, tisto, ki sem ji (ne morem verjeti, da je od tega že skoraj eno leto!) namenila tale zapis, in se spravila na polje. Po dolgem času sem šla teč in v resnici sem tek že malo pogrešala. Verjetno zato, ker so mi misli ves dan tako bezljale sem in tja, morala sem jih vsaj deloma resetirati, morala sem jih vsaj deloma odklopiti.

A ob koncu dneva sem zadovoljna, da sem nevihti dovolila, da se razdivja. Ker srčni viharji so kljub vsemu veliko bolj naporni kot možganski. Predvsem pa v prvih ne vidim toliko perspektive. So samo orodje, da gre življenje lahko naprej in edino zdravilo zanje je čas. Ti drugi, možganski, torej, pa so valilnica norih idej, kjer se rojevajo nove in nove zamisli, kjer ima domišljija prosto pot, kjer so sanje dovoljene.

Komaj čakam, da jih uresničim. In komaj čakam, da vam že končno povem, za kaj točno gre. Ostanite z mano, okej? :)

Do konca še: 43 dni, 44 nalog. Se beremo jutri.

321. dan: Padec = vzpon

Sva se po stotih letih dobili z Lidi na kavi. Okej, pretiravam, ampak to, da se ne vidiva cel teden, je pri nama že kar kriza. Potem se je treba apdejtati z vsemi informacijami, bolj in manj pomembnimi, in ura, dve, tri minejo kot za šalo.

Ampak kave z njo mi vedno toliko dajo. "Veš, sem razmišljala o tisti svoji ideji. Se mi zdi, da jo bom malo spremenila. Koncept mi je všeč, vsebinsko pa ne bo čisto takšna, kot sem sprva mislila. Zdi se mi, da sem v tem letu o sebi povedala dovolj. Tudi o mami ... Ker se je po njeni smrti dogajalo, kar se je, se mi zdi, da sploh nisem imela časa za žalovanje. Šest let sem potrebovala, da sem dala to iz sebe. Res mi je odleglo. Šele zdaj, mislim, sem pripravljena na nove zmage. Na nove izzive. Na nove sanje," sem ji razlagala.

Prikimala je. Ena od stvari, ki jih imam na njej najraje, je to, kako verjame vame. Vedno, v vsakem trenutku. Podpirala me je tudi, ko je bilo najtežje, in takšne ljudi lahko naštejem na prste ene roke. "Majči, v bistvu se je izkazalo, da je bil vsak tvoj padec hkrati - vzpon. Saj veš, kako vedno pravim: vse se zgodi z razlogom. Vsaka preizkušnja, vsaka bolečina. In vsak človek, ki ga spoznamo, v naše življenje pride zato, da nas nekaj nauči. Tudi če samo za kratek čas in tudi če nas zelo prizadane. Tako se je moralo zgoditi, da si zdaj tam, kjer si."

In ko sem po celem dnevu prišla domov in na postelji zagledala dekico, zloženo v srček (kako malo je včasih treba, kajne?), sem vedela, kje sem. Točno tam, kjer moram biti.

Do konca še: 44 dni, 45 nalog. Se beremo jutri.

320. dan: Nedeljsko dopoldne

Ker je imel moj Mitja včeraj fantovski večer, sem imela jaz danes dopoldne zase (beri: ko sem odprla oči, sem mu namesto dobro jutro zaželela lahko noč). :) Po kar dolgem času, bodisi zaradi službe bodisi zaradi drugih obveznosti, sem nedeljsko dopoldne končno spet preživela s svojimi stari starši.

Vse je bilo po starem. Mama je ropotala z lonci, na štedilniku je brbotala goveja juha, ata je trebil solato. Vmes sta se prikupno prepirala, tako kot se znajo samo zakonci, ki so skupaj že 57 let! Mama me je še stotič vprašala, če res ne bi kaj jedla, ata jo je sto prvič opomnil, naj me že neha siliti. Saj pravim, vse po starem.

No, skoraj vse. V kuhinjici nista bila sama, ampak ju je z žabje perspektive ves čas spremljal moj štirinožni prijatelj. Luštno jih je bilo gledati skupaj.

Do konca še: 45 dni, 46 nalog. Se beremo jutri.