Spletni dnevniik, čigar namen je vsakodnevno gibanje in osebnostna rast. Spremljate me lahko tudi v kolumni 52 tednov - 52 priložnosti, ki vsako sredo izhaja v Slovenskih novicah.
Okoli prvega novembra imam precej mešane občutke. Ker menim, da se svojih najdražjih, ki jih ni več med nami, spominjamo skozi celo leto in ne nujno na grobu. Včasih me mami obišče čisto tako, nazadnje, recimo, ko sem pekla orehovo rulado. Težko razložim občutek, preprosto vem, da je tam. Morda me tisti, ki ste doživeli kakšno podobno izgubo, razumete. Po drugi strani se mi zdi prav in lepo, da pokojnim namenimo dan, ko se jih spominjamo skupaj. Množično stanje ob grobovih mi sicer ni blizu, takrat, se mi zdi, se ljudje v mislih posvečamo marsičemu drugemu, še najmanj pa tistim, zaradi katerih smo sploh tam. Tudi tisti rek, da dame pridejo le pokazat svoje nove plašče, ni iz trte zvit. Mi je pa všeč, ker bom jutri spet videla svojo najožjo družino in da bomo skupaj prižgali svečko v njen spomin. Njena smrt nas je naučila, da bolečina povezuje. Celo bolj kot karkoli drugega.
Sama pa se na mamičin grob vedno odpravim že na predvečer praznika, po možnosti zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, da ujamem vsaj nekaj tišine. Ker le v tišini svojih misli jo najdem. Le takrat jo začutim. Hrup, ki naslednje popoldne zaobjame pokopališča, me nervira in moti. Danes sem jo prosila, naj malo pogleda na svojo punčko, ki zadnje čase vsa izgubljena tava po tem čudnem svetu. Povedala sem ji, kako jo potrebujem, kako grozno jo pogrešam. Ne vem, ali me je slišala. Vem pa, da bi si želela, da se čimpreje spravim k sebi in najdem svoj notranji mir. Obljubila sem ji, da se bom (bolj) potrudila. Zanjo. Zame.
Mi je rekel Jernej, da sem se v teh mesecih, kar me ni bilo, spremenila. In potem sem razmišljala, da ima prav. Najbrž je ciljal na moj izgled, ampak v resnici to ni toliko pomembno. Predvsem so drugačna moja čustva, moje dojemanje sveta. Temu primerno se je do neke mere spremenil tudi krog ljudi okoli mene. Najboljši so ostali. Tisti, ki to niso, so odšli. In za oboje sem hvaležna. Sprememb sem si želela. Spremembe sem dobila. Tako je tudi prav. Do konca še: 69 dni, 70 nalog. Se beremo danes zvečer.
Ko sem v ponedeljek racala po redakciji, mi je naš Rok, športni urednik na Novicah, predlagal, naj se razbolelim nogam zoperstavim tako, da jih - še malo namatram. "Izteči se moraš. Lahen tek, dva kilometra, počasen tempo, šest kilometrov na uro," mi je svetoval. Sem samo zamahnila z roko, češ ti si malo nor, še do kavomata ne morem, jaz naj grem pa laufat.
A ko mi je zvečer enako svetoval še en izkušeni tekaški kaliber (hvala, Beli), sem si rekla, da to najbrž ne more biti naključje. In sem šla. Z lučko na glavi sem se spravila na polje in vsa pokrivljena odtekla tistih nekaj sto metrov. Bolelo me je za znoret, a sem si v glavi ponavljala, da je tako prav, da to moram storiti - za boljši jutri. V resnici je pomagalo. Do danes sem se že povsem spravila k sebi, tako da sem se zjutraj še pred službo nizkim temperaturam navkljub (sezona bunde odprta!) okoli Kamnika odpravila že v stari formi.
Podobno se morajo najbrž izteči tudi odnosi. Ko je treba narediti konec, je težko. Ne samo psihično, tudi fizično. Ko si zadnjič v objemu ljubljene osebe, ko ji pokloniš zadnji poljub, ko ji nameniš zadnje besede ... Boli za znoret. A si v glavi ponavljam, da je tako prav, da to moram storiti - za boljši jutri.
Noge so mi končno odpustile, da sem jih 21 kilometrov gnala po asfaltu, tako da danes nisem več hodila kot kakšna račka, celo po stopnicah sem šla že čisto spodobno. Po službi sem imela še nek opravek, med čakanjem nanj sem si privoščila krajši sprehod, jutri bom najbrž že pri volji tudi za kakšno vzpetinico. Če bo le sonce vzdržalo.
Razmišljam, kako je življenje včasih smešno. Fizično in psihično se lahko pripravim, da pretečem polmaraton, obenem pa se mi zdi, da se že tedne ali kar mesece vrtim v začaranem krogu enih in istih čustev in odnosov, ki ne peljejo nikamor. Skoraj na dnevni bazi razglabljam in prepričujem in zagovarjam svoj prav. Pa vedno znova ostajam na svojem bregu. Ponižana in sama. Razmerij, ki me večinoma spravljajo v slabo voljo, me na kakršen koli način zavirajo ali ubijajo mojo kreativnost, se slej ali prej skušam znebiti. Tako sem, recimo, pred štirimi leti pustila "varno" službo v računovodstvu, si drznila slediti svojim sanjam in bila nagrajena z delovnim mestom, kjer ni samo glava, ampak tudi srce. Pri ljudeh je težje. Ker jih imaš lahko tako neznansko rad. Da bi vztrajal še tudi takrat, ko že vse v tebi kriči, da odnos ni več zdrav, da zaradi njega omaguješ in zavračaš sebe ter svoja načela. Posledično si zato sploh nisi več všeč, lastno obnašanje ti je tuje in na trenutke se zaradi tega celo zasovražiš. Danes sem nekje prebrala, da zaupaš lahko le nekomu, ki zna videti žalost v tvojem nasmehu, ljubezen v tvoji jezi in razlog v tvojem molku. Te smeri sem bom skušala držati. In srčno upam, da na ta način le najdem izhod, še preden mi od vrtoglavice postane slabo. Do konca še: 71 dni, 72 nalog. Se beremo jutri.
Na startu: Cedevita v Parlament baru. WC. Ogrevanje. WC. Gasilsko fotografiranje z Adidasovo ekipo. WC.
0-3 km: Petkrat preverim, če moje slušalke sploh delajo. Zaradi bojevniškega bobnanja, navijanja gledalcev in skupinskega odštevanja ne slišim svoje glasbe, čeprav imam glasnost na maksimum. Po slabem kilometru, ko se dogajanje malce umiri, vendarle ugotovim, da vse dela, kot je treba. Pred Delovo stavbo me pričaka skupina sodelavcev in sodelavk, najglasnejša je Barbi. Vzhičeno jim pomaham. Pred maratonom sem jim govorila, da ne bi slučajno prišli navijat, ker mi bo nerodno. V resnici jih je bilo zelo lepo videti. Sploh, ker nisem čisto verjela, da bodo res prišli ob traso. Hvala! 3-6 km: Dunajska je, če se ne pelješ z avtom, res tako dolga? Očitno. Od kar sem jo pretekla, nanjo nikoli več ne bom gledala z istimi očmi. :) Ko smo ravno zavili nazaj na Parmovo, od nekod pride simpatična gospodična v sivo-rumeni opremi in me pocuka za rokav. Iztaknem slušalko in se ji nasmehnem. "Razturaj danes!" mi reče in odbrzi naprej. Bralko bloga, ki me je tako lepo spobudila med tekom, naprošam, naj se mi javi, da bom vsaj vedela njeno ime. 6-9 km: Glasen smeh, ko se mimo mene pripelje ogromen, debeli zajec - na rolerjih. Z Vzajemno nimam nobenega dogovora, da jih omenjam na blogu, ampak hej, s to maskoto ste si to zaslužili. Brezplačno. ;) Odmislim, da po malem že čutim svoje kolke. 9-12 km: Kar na desetki sem že? Kako? Pa še spomladi, ko sem se udeležila teka za ženske, sem si v cilju rekla, da če bi mi nekdo rekel, naj grem še en krog, zagotovo ne bi šla. "To je to, vse je v glavi," se spodbudim kar sama, ko tečem mimo Mercatorja v Šiški, kjer nas pozdravi celo godba. Še vedno se trudim odmisliti, da po malem že čutim svoje kolke. 12-15 km: Skupina kakšnih osmih otrok (najmanjši je stal še ob podpori mamice) mi da petko. Ko ob cesti, nekje v Dravljah, zagledam še moji Petro in Uršo, me prvič med maratonom zaskelijo oči. Kar med tekom ju objamem, Petra z mano odteče par deset metrov, zraven glasno ploska in vpije: "Dajmo, dajmo!" Super sta bili, punci! Hvala, ker sta taborili na mrazu, vse dokler nisem prišla mimo. :) Nisem si predstavljala, koliko pomeni, če ob progi zagledaš znan obraz. Sprijaznim se, da pač čutim, kje imam kolke. 15-18 km: Av, kolki, av. Gangam style?! Wtf?! Kako se je pa to znašlo na moji playlisti? Kje je gumb za prestavljanje? Av, kolki, av. Tale cesta ob živalskem vrtu je pa res brezvezna. Av, kolki, av. No, fajn. Še mimo mojega zobarja se teče. Da me ja vse mine! Av, kolki, av. 18-21 km: Kolkov ne čutim več. Smešno mi je in na jok mi gre obenem. Kaj vse se začne človeku pojati po glavi, ko je utrujen. Ko je res utrujen. Fizično utrujen. ... Recimo, kako ponosna bi bila mami, če bi me videla, kako tečem skozi cilj. Skoraj začnem hlipati. "Okej, Maja, dovolj. Prišparaj energijo, boš jokala, ko bo konec," možgani v obupu začnejo opozarjati srce, naj že neha biti tako preklemansko občutljivo. Par deset metrov pred ciljem pospešim korak. Stric, ki me je čakal ob ciljni črti, glasno navija, pa ga ne slišim, na playlisti je moja himna. Koneeeec, uspeeelooo mi je. Moja pot - moja odločitev!!!
Na cilju: V roke mi potisnejo vodo, okrog vratu mi obesijo medaljo. Ne dojemam še, kaj se dogaja, niti hvala ne izustim. Na licu začutim prvo solzo, nato se ulije. Sesedem se na travo. Pokličejo me prijatelji, čakajo me pri Adidasovem šotoru. Poti od Kongresnega trga do Maximarketa se ne spomnim najbolje. Ko jih zagledam, še enkrat bruhnem v jok. Nato pa objemanje in kričanje in objemanje.
Posebna zahvala: - Lidiji in Saši, ki sta z mano delili to izkušnjo iz prve roke. No, iz prve noge. - Petri in Urši za navijanje ob progi. - Bralki bloga, ki me je prepoznala v tisti množici, in me pripravila do tega, da sem razturala. :) - Vsem naključnim navijačem, ki so na moji Adidasovi majčki prebrali, da mi je ime Maja. In so potem glasno kričali moje ime. Predvsem tistim na 15-18 kilometru. - Stricu Matjažu za vse nasvete. Pa Nevenki za spodbudo. - Žigu, ki me je enkrat v marcu prek facebooka vprašal, če bi sodelovala z Adidasom. Ki je pravzaprav kriv, da sem si postavila 21ko za izziv. - Adidasu za najboljšo opremo. Tega ne omenjam zato, ker moram, ampak zato, ker hočem. Ker res tako mislim. Ekipa Adidasove šole teka je odlična. Priporočam vsakomur. Z mojimi puncami smo se že dogovorile, da se je udeležimo tudi v 2015! - Ljubljanskemu maratonu za brezhibno organizacijo.
Od tega zapisa do danes je minilo približno pol leta. In zdaj lahko s ponosom povem - misija je opravljena! Iskreno povedano sem zdajle preutrujena, da bi zaobjela čisto vse misli, ki so se mi kilometer za kilometrom pojale po glavi. Obljubim pa, da vam več razkrijem jutri, ko bo glava ohlajena in noge ... No, noge bodo najbrž še vedno bolele kot hudič. :) Brez sramu pa vam lahko že zdajle priznam, da sem se zadnji kilometer borila s solzami. Solzami utrujenosti in sreče in ponosa. V cilju sem jim pustila prosto pot. Ja, toliko mi je pomenilo! Hvala vsem, ki ste me pri tem spodbujali!
Kot rečeno, več jutri! Do konca še: 73 dni, 74 nalog. Se beremo jutri.
Pa smo tam, dan D je pred vrati. Svojo prvo 21ko jemljem kot neko prelomnico in zdaj, v tem trenutku, se je celo že malce veselim. Kar je po tednu, kakršen je bil, kar v redu. Še zjutraj sem bila namreč brez prave motivacije. Dan se mi je vlekel, prestavljala sem se sem ter tja, v resnici nisem vedela, kaj naj počnem sama s sabo. V minulih mesecih sem se navadila, da je v takšnih momentih še najbolje iti športat, a danes nisem želela pretiravati, zato sem odšla le na daljši sprehod. Pa se nikakor nisem mogla razvedriti. Ko je prišlo že tako daleč, da sem bila brez pravega razloga na robu solz, sem se odločila, da je dovolj. Poklicala sem punce, da se jim vendarle pridružim na pijački. Že zjutraj so me povabile na babji čvek, pa sem jim rekla, da bom raje doma "pucala" svoje misli in se sama s sabo pripravljala na jutri. A sem ugotovila, da preveč razmišljanja škodi. Zaradi nenehnega premlevanja besed in dogodkov sem postala otožna in nekako sem se morala izkopati iz tega. Tako sem si oprala lase, si nadela make up in z omare potegnila celo malo bolj fensi garderobo. In se za njimi odpeljala v Ljubljano. Samo na belo kavo in sladoled. No, in po objem. Sem ga tudi dobila. Več njih.
Srečnica sem. Ker imam v svojem telefonskem imeniku vsaj pet številk, ki jih lahko kadarkoli pokličem. Ker se vedno lahko zanesem na njih. Da me bodo motivirale celo takrat, ko se to zdi skoraj nemogoče. Hvala, punce moje. Do konca še: 74 dni, 75 nalog. Se beremo jutri.
Sama pa se na mamičin grob vedno odpravim že na predvečer praznika, po možnosti zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, da ujamem vsaj nekaj tišine. Ker le v tišini svojih misli jo najdem. Le takrat jo začutim. Hrup, ki naslednje popoldne zaobjame pokopališča, me nervira in moti.
