174. dan: Velika punca

Nekaj čez šest zjutraj mi je zapiskal telefon: "Hej. Kako je bilo na morju? Zdaj pa nazaj na delo." Moj odgovor nekoliko kasneje: "Jutro. Odlično. Pa hvala, ker si me opomnil, drugače bi ziher pozabila. :)"

V resnici sem se zbudila nervozna. Misel na to, da je ponedeljek - za povrhu še deževni ponedeljek -, ko je treba v službo po prekratkem dopustu, ni bila preveč mikavna. "Ti trije dnevi na obali so bili ravno za zdražit. Ko se človek navadi, da je luštno, je pa treba domov," sem ob kavi vsa poklapana razlagala sodelavki.

A kot že tolikokrat do zdaj, sem danes spet ugotovila, da je delo najboljša terapija. Najtežje je začeti, a če si v to prisiljen, itak nimaš izbire. Ko prebereš prvo novico, ko odgovoriš na prvi mail, ko napišeš prvo vrstico, je vse lažje. In da so mi malo pobožali mojo delavsko dušo, me je na mizi pričakala posebna pošiljka. Dobila sem čisto svoje vizitke, takšne, kot sem si predstavljala, da jih bom imela, ko sem bila še otrok. Saj ni nič takšnega, najbrž, a prebrati svoje podatke na tistem kartončku ... No pač, bil je poseben občutek. 

"Zdaj sem velika punca," sem si rekla. In velike punce ne jočejo. Vsaj ne tako, da bi solze pokazale pred svetom. Po službi sem se namesto tarnanja raje odločila za tek in počutje, ko sem se vsa premočena postavila pod tuš, je bilo že precej boljše kot zjutraj.

Do konca še: 191 dni, 191 nalog. Se beremo jutri.

173. dan: True colors

Že nekaj dni, morda celo tednov, me preganja čuden nemir in ne vem, čemu naj ga pripišem. Oziroma nisem vedela ali, bolje rečeno, sem si pred razlogom zanj zatiskala oči.

Zato pa pravijo, da vsakega človeka v svojem življenju spoznaš v trenutku, ko to potrebuješ. In, dodajajo, je vsak človek v tvojem življenju le toliko časa, dokler te ne nauči tistega, kar te je moral. Od določenih se učimo tedne, mesece in leta, včasih pa je za to, da ti nekdo obrne svet na glavo, potreben le dan ali dva.

Že zaradi poklica, ki ga opravljam, srečam in spoznam veliko novih ljudi. Tako rekoč na dnevni bazi. S tem nikoli nisem imela posebnih težav, komunikativna sem po naravi. A to še ne pomeni, da si z leti okoli sebe nisem zgradila zidu, ki ga lahko preplezajo le redki. Morda se sliši hecno - konec koncev pišem zelo osebni dnevnik, ki je javni (kar malo kontradiktorno, ane?) - ampak je res. So kotički mene, ki ostajajo skriti pred svetom. Ljudi, ki jih kdaj pa kdaj spustim tja, lahko naštejem na prste ene roke.

Ker iskrenost in biti iskren ne pomeni, da moraš vsem povedati vse. Iskrenost, kot si jo predstavljam jaz, pomeni, da ne lažeš o občutkih. Da ne skrivaš čustev, ki jih doživljaš. Ali, če hočete, da odkrito priznaš, da si tudi ti samo človek - s svojimi skrivnostmi vred.

Pred kratkim sem nekoga spoznala (pa ne ravno na način, kot bi si sama želela, a to v tej zgodbi pravzaprav ni pomembno). Kar tako, brez mojega privoljenja, mi je odprl oči, da sem končno spoznala, kakšen zid sem (spet) zgradila okoli sebe. Zato pa je ta nemir: ker se bojim lastne življenjske situacije, v katero sem se pahnila. Ker najbrž nimam dovolj poguma, da bi udarila po mizi. Sama pred sabo.

Da bi se spomnila, kdo res sem ali se vsaj podala na pot, da to ponovno odkrijem, sem naredila nekaj precej banalnega. Po poletnem sprehodu sem vzela v roke svničnik in papir, se usedla na vrt pred hišo in današnji zapis napisala na roko. Že kot otrok sem to počela: v svoj mali zvezek sem pisala dnevnik in tako ubesedila svoje - takrat osnovnošolske - misli. In se po tem počutila bolje. Najraje, kot rečeno, zunaj pred hišo, takrat ko tam ni bilo nikogar.

Za trenutek sem se ustavila, za trenutek sem se umirila. A to je le vrh ledene gore, ki jo moram staliti.

You with the sad eyes
Don't be discouraged
Oh I realize
It's hard to take courage
In a world full of people
You can lose sight of it all
And the darkness, inside you
Can make you feel so small ...

... So don't be afraid to let them show
Your true colors
True colors are beautiful,
Like a rainbow.

Do konca še: 192 dni, 192 nalog. Se beremo jutri.

172. dan: Naporna tekma

Gledam tekmo med Braziljo in Čilem, pa je vse skupaj postalo že prav mučno. Navijam za Čilence, ker vem, da so na tej tekmi vseeno drugokategorniki, obenem pa se mi gostje smilijo, če bi izpadli, ker živijo za to prvenstvo. Ta tekma me malo spominja na moje ljubezensko življenje. Če ga gledaš od zunaj, je najbrž zanimivo, a za akterje (beri: mene) je postalo že naporno. Res naporno.

Pogovor ob jutranji kavi (na žalost zadnji na tem super truper ekspresnem dopustu) me je napeljal k razmišljanju, da je z mano najbrž težko. Nič novega, a ne? :) Gre za to, da se nočem ukloniti čisto vsem normam, ki se jih od žensk moje starosti bojda pričakuje. "Meni je mami vedno govorila: veš, če hočeš desca obdržat, mu moraš biti tudi malo mama," me je podučila Urška. Ampak meni to ne gre. 

Sem se spomnila na prijatelja, ki je bil dolgo samski, zdaj ima dekle, ki jo ima, pravi, rad. "Sva ugotovila, da si ustrezava. Ker oba veva, da je skupaj lažje biti sam," mi je rekel. Meni je to razmišljanje bližje. Hvalabogu za vse pare, ki se najdejo. Ki se trudijo. Ki funkcionirajo. Na svoj način, pa kakršenkoli že je.

Jaz pa bom nekoč, nekje potrebovala nekoga, ki bo verjel v moje sanje. Ki bo razumel, koliko mi pomenijo. Obožujem otroke, družina mi je sveta. Ampak vseeno potrebujem prostor zase in za svoje nemogoče lastnosti. Kot je recimo ta, da se na morju počešem šele po treh dneh. 

Težka bo, a ne? :)

Do konca še: 193 dni, 193 nalog. Se beremo jutri.

171. dan: Velike malenkosti

Sanjam, da bom nekoč tako živela. V majhni hiši na obali. Pri šestdesetih, recimo. Ko bo moja kariera že tam, da si bom to lahko privoščila. In bom pisala samo še za dušo. Tako kot zdajle.

Vem, da se že ponavljam, a se namenoma. Tako se vsaj opomnim, da lepi trenutki v življenju niso samoumevni. In tudi ne smejo biti. Ker potem jih pa ne cenimo. 

Sprehod ob obali. Šarjenje po štantih. Evin nasmeh, ko ji kupim punčko z veliko vijolično mašno. Pes z balonom v gobčku. "Glemo, glemo, piha puha!" Vožnja z vlakcem. Štok-kola med vožnjo z vlakcem. Ponočevanje pred prikolico. Nove interne fore. Boris, ki gre takoj, ko vstane, po svež kruh. Danes je kupil še Novice in z zanimanjem prebral mojo kolumno. Teroristične veverice, ki z dreves mečejo storže. Dopisovanje z nekom, ki me zna spraviti v smeh. Spontano kosilo na plaži. Čisto prava rumena podmornica, kot iz tiste pesmi od Beatlov. Evini angelski kodri, ki na soncu še posebno lepo pozlatijo. Plavanje. Veliko plavanja.

 

Sreča, pravijo, tako ali tako ni nekaj, kar bi lahko trajalo v nedogled. Sreča so trenutki, ki ostanejo. V mojem primeru - trenutki, kot so sedaj.

Do konca še: 194 dni, 194 nalog. Se beremo jutri.

170. dan: Dobro jutro

Zapise sem do zdaj vedno objavljala zvečer, morda kdaj izjemoma v popoldanskih urah. Danes pa sem se odločila, da se vam oglasim že zjutraj. Preprosto zato, ker sem imela idealen začetek dneva.

Zbudila sem se na blazini v baldehinu, za dobro jutro me je po obrazu požgečkal žarek sonca. Ko sem dojela, kje sem, sem se nasmehnila sama sebi. Končno sem se zbudila spočita! Odlično!

Vstala sem pred vsemi ostalimi. Obala je bila še prazna, majhni valovi so nežno butali v skale. Temperatura je bila ravno pravšnja, zato sem se odločila za tek. Takšen - jutranji in ob morju ima poseben čar, kajne? :)

Ko sem se vrnila s precej dolge ture okoli Novigrada, so se tudi ostali počasi prikobacali iz postelj. Eva čeblja in se mi nežno stisne v naročje. Njena mamica medtem peče palačinke. In domača slivova marmelada. Na mizi me čaka knjiga, topel poletni dan pa na to, da ga izkoristim.

Mislim, da se ne bo zgodilo nič posebno razburljivega. Če pa, vam povem jutri, nič bat. Zdaj pa grem polnit baterije. Dober dan!

Do konca še: 195 dni, 195 nalog. Se beremo jutri.

169. dan: Off

Pot v svobodo je bila. Pa kaj, če me je na cesti ustavila policistka in mi izdala globo za 80 evrov?! A kaj je bilo? Ah, brezveze. Zapeljala sem iz Petrola. Prazna cesta. Pregledno. In sem skenslala tisti znak za obvezno smer. Pa sem zavila levo. In mi je pomahala.

Vonja po svobodi vseeno ni vzela. Tukaj svira Vino na usnama, čeprav je v kozarcu pivo. Galeb se sprehaja v bližini, jaz pa skram vsak atom posebej. Živim. Svobodna sem. Čutim se. Po kar dolgem času. In plavanje v dežju je nekaj posebnega. Vam povem!

Do konca še: 196 dni, 196 nalog. Se beremo jutri.

168. dan: Naveličana ...

... vsega. Obevznosti. Pritiskov. Vprašanj. Dežja. Prenizkih temperatur za ta letni čas. Glavobola. Utrujenosti, za katero več ne morem reči, da je spomladanska. Ljudi, ki se obnašajo grdo. Ljudi, ki brez razloga prizadanejo. Ljudi, ki brez razloga prizadanejo in se zato niti ne opravičijo. Čudnih sodniških odločitev na svetovnem prvenstvu. Preslanega krompirja. Nesproščenega teka. Naliva, ki te ujame med tekom. Pretiranega sopenja. Glavobola. A sem to že rekla?

Zato sem pa spokala. V boršo sem vrgla tiste dve majice in brisačo. Grem. Do sobote. Obljubim, da se bom potrudila najti wi-fi. In obljubim, da bodo zapisi nastajali sproti. Predvsem pa obljubim, da domov ne bom prišla tako zatežena. :)

Do konca še: 197 dni, 197 nalog. Se beremo jutri.