94. dan: Konstelacija planetov

Pri polni polzavesti sem se odločila, da tukaj in zdaj pijančujem. April 2014, konstelacija planetov, štala totalna. Sončev mrk, Lunin mrk, Majin mrk. Če ne verjamete, vprašajte strokovnjake. Čin-čin.

Do konca še: 271 dni, 272 nalog. Se beremo jutri.

93. dan: Plusi in minusi

Ne spomnim se točno, v katerem filmu sem to že videla, vem pa, da mi je bilo všeč. Družina se je vsak večer zbrala ob mizi in vsi - oče, mama in oba otroka - so morali povedati svoj vrhunec (plus) in svoj flop (minus) dneva. Potem so se o tem pogovorili in se počutili bolje.

Ker je bil moj današnji dan poln nasprotij, sem se odločila za takšno strategijo. 

- Vstala sem pol ure kasneje, kot sem načrtovala, in še vedno sem bila utrujena. 

+ "No, naša mlada in perspektivna novinarka ..." me je nagovoril moj najljubši urednik, pri katerem že mesece upam na pohvalo, pa je še nisem dočakala. Nekaj se očitno vendarle premika. ;)

- Že od včeraj, ko je bil objavljen članek o narkomanu, ki je zabodel svojega kolega, mi grozijo in me žalijo. Tudi na zelo osebni ravni. Čeprav stojim za tem, kar sem napisala, in vem, da je članek korekten, se me je dotaknilo.

+ Celo v tej zgodbi se je našla pozitivna oseba, ki zelo dobro pozna razmere v ljubljanskem podzemlju. Njene bodrilne besede so bile pravi obliž.

- "Pogrešam te." Sem napisala, a tipke "Pošlji" nisem pritisnila. Ne smem. Ne morem.

+ Želja, da bi to naredila, je bila vsaj za odtenek manjša kot včeraj. Verjamem, da bo jutri še za malenkost lažje.

+ "Hej, a prideš? Te že pogrešava :)" sta mi poslali sodelavki, ki sta po napornem delavniku uživali na zasluženem pivu.

- Morala sem ju zavrniti, ker me je po dveh dneh manjšega blogerskega štrajka čakal nekoliko težji trening.

+ Rahel dež, ki me je ujel sredi teka. Bilo je, kot bi spiral z mene vse, kar tukaj nizam pod rubriko minus.

+ Za konec pa sem prihranila daleč najbolj izstopajoč plus dneva:

Družina iz Trzina. Štiriletna deklica Tija z izjemno redko srčno napako. "Kdaj ste izvedeli, da nekaj ni vredu?" sem začela naš intervju in se ob tem trudila, da bi imela zelo novinarsko (ali, če hočete, profesionalno) držo. Potem pa se je ta ljubka deklica meni nič, tebi nič priplazila v moje naročje. In v istem trenutku še v moje srce. Preostali intervju sem opravila s solzami v očeh. In z velikim spoštovanjem do njenih staršev. Ki vesta kaj je Ljubezen. Ki to dokazujeta iz dneva v dan. Zaradi takšnih ljudi človek upa. Zaradi takšnih ljudi se človek zave, kako malo je treba, da poiščeš srečo v tem, kar imaš. In kako si neumneži dovolimo, da nas iz tira spravljajo stvari, ki niti slučajno niso tega vredne. Vsi moji današnji minusi so v hipu zvodeneli v nič.

Tija, draga, tale je zate. Hvala, ker si me čisto mimogrede toliko naučila. Samo zato, ker si.

Njeno zgodbo si lahko preberete v sobotni številki Slovenskih novic. Tega ne pravim zato, da bi sebi delala reklamo, ampak ker bomo tudi prek časopisa zbirali denar za terapije, ki jih nujno potrebuje. Po pravici vam povem, da imam tremo, kako bom zgodbo napisala. Dotaknila se me je kot še nobena do zdaj. Držite pesti.

Do konca še: 272 dni, 272 nalog. Se beremo jutri. 

92. dan: Zzzzz

Nikoli nisem bila posebej velika zaspanka. Saj se je zgodilo, predvsem v mojih najstniških letih, da sem se po kakšnem dobrem žuru jezila, ker mi niso pustili spati dlje kot do devetih, morda do desetih. Sicer pa se mi je to zdela potrata časa. Vedno sem imela blazno slabo vest, ko sem na morju (ali bilokje na dopustu) odprla oči, pogledala na uro in ugotovila, da sem prespala pol dneva. Dobesedno.

No, danes pa sem ugotovila, da sem spanje vendarle malo podcenjevala. In da ga človek kljub vsemu še kako potrebuje.

Včeraj zvečer nikakor nisem mogla umiriti misli. Preganjala me je služba, preganjali ste me moški. Eden še posebej. Razmišljala sem, kje sva in kaj hočeva. On je medtem, sem prepričana, že lep čas brezskrbno drnjohal. Ah, včasih si tako želim, da bi svoje ženske možgane za dan ali dva zamenjala s kakšnim res flegma tipom. Pa ne gre.

Kakorkoli, ura je bila skoraj tri ponoči, ko sem dejansko padla v sen. Spala sem na kavču, niti ne vem, zakaj se nisem spravila v posteljo. Že malo čez pol šesto sem se nemirna zbudila. In glava je šla spet takoj v pogon. "Džizs, Maja, a si lahko vsaj zobe umiješ, potem pa teži naprej, okej?!" sem se jezila sama nase in na svoje pobezljane misli, medtem ko sem - sicer utrujena, a niti slučajno več zaspana - blodila po stanovanju.

Delovnik je bil naporen, tako kot je bil včeraj in tako kot bo tudi jutri. Približno ob štirih sem se pripeljala domov in mama me je tako zgroženo pogledala - verjetno sem gledala na minus -, da mi je ob njenem izrazu prišlo na misel, kako mi je nekoč pred leti, ko sem bila še srednješolka, položila na srce: "Maja, sam ne mamilov jest." Ta njen stavek mi še vedno prikliče nasmeh na obraz.

Že včeraj sem se z Vidotom zmenila, da se tudi to sredo pridružim skupini pohodnikov, ki enkrat tedensko hodijo na Primoža. "Uf, do sedmih imam še čas, grem vsaj malo počit, taka tako ali tako nisem za nikamor," sem si rekla in padla v posteljo. Že v naslednji sekundi me je zmanjkalo. Ne spomnim se, kdaj sem si nazadnje privoščila popoldanski spanec. Če sem si ga že, pa zagotovo ni trajal več kot pol ure. Tokrat? Zbudila sem se pred parimi minutami.

Za Primoža sem bila seveda prepozna. Zdaj imam dvojno slabo vest: ker sem Vidotu obljubila, da pridem, in še, ker sem bila včeraj tukaj tako pametna, da bom danes res bolj pridno v akciji. Zafrknila sem dvojno. In posipam se s pepelom. Da bi se vsaj malo bolje počutila, sem iz omare potegnila svojo lila blazino, ki je že kar nekaj časa nisem imela v uporabi, in ob himni mojega bloga naredila par deset trebušnjakov.

Danes ne bom nič obljubljala. Se pa toliko poznam, da vem, da me jutri čaka zares (!) naporen dan.

Do konca še: 273 dni, 273 nalog. Se beremo jutri.

91. dan: "Dober" vtis

Malce sem razmišljala, če tole res želim objaviti. Ker mi je nerodno. Pa sem si rekla: če me niste nehali brati po tistem fiasku z garderobnim ključkom in/ali mojo vožnjo s kolesom, ki se je končala v stelaži s cunjami (pa še marsikaj bi se našlo), potem me tudi po telem ne boste. Vsaj upam. :)

Ker je danes točno tri mesece, od kar pišem blog, sem po kar dolgem času spet stopila na tehtnico. Da bi videla rezultat. Ki je ... ta-ra-ra-ram ... Minus deset! Okej, par dek manj, ampak če zaokrožim (navzgor), potem lahko rečem: točno minus deset kil. "Waw, pridna," sem pohvalila kar samo sebe. Nato me je prešinilo, da bi mi bile tiste temno modre kavbojke, ki že kar nekaj sezon tičijo v omari - ker so mi bile seveda pretesne! -, morda lahko že prav. In sem šla preverit. Babji firbec pač.

Čeprav sem že milijonkrat poudarila, da namen tega spletnega dnevnika v prvi vrsti ni zunanja, ampak predvsem notranja preobrazba (soočanje z mojimi strahovi, bolečino in stvarmi, ki me preganjajo že leta), je seveda dober občutek, ko se gumb na hlačah lepo in lahko zapne. Morda se sliši malce plehko, ampak je res.

No, in potem pride tisti del, zaradi katerega mi je nerodno. Ravno zadnjič sem brala, da so ameriški psihologi v javnost poslali uradno poročilo o tem, da je delanje selfiejev psihična motnja. Seveda poznamo več vrst selfiejev. Tiste brez make upa in v podporo ženskam, ki se borijo z rakom, recimo, še razumem. Ne vem sicer, kako naj bi to čemur koli oziroma komur koli pomagalo, ampak okej - to smo pač punce. Res pa nikoli nisem štekala najstnic, ki se slikajo v ogledalu in zraven naredijo še neko smešno šobo. Enako velja za tipe v fitnesu. Vsem, ki imate kaj takšnega na svojem facebooku, polagam na srce (kot ženska moškemu): če hočete najti normalno, dajte to stran. Res!

Ste prebrali zdaj to moje pametovanje? In zdaj poglejte tole fotografijo na levi in verjetno vam ni nič jasno. Ker prejle, ko sem ponosno zlezla v kavbojke, ki so za dve konfekcijski številki manjše kot tiste, ki sem jih imela danes oblečene v službi, sem naredila točno to. Slikala sem se v njih in to tako, da sem z mobilnim fotoaparatom merila v ogledalo. Pač hotela sem vam v dokaz pokazati fotko. Kaj je zdaj narobe?

Marsikaj! V tistem, ko se je sprožila bliskavica, sem v oknu (nasproti ogledala) opazila soseda, kako me opazuje pri tem mojem podvigu. Torej fotografiranju same sebe v rit. Seveda se je smehljal in si mislil svoje. Bilo me je tako sram, da sem kar zbežala iz sobe. Ker še nismo dolgo sosedje, si nisem upala iti ven in mu razložiti situacije. Sicer pa ... kaj pa naj bi mu razložila? Da pišem blog in sem to počela zaradi tega? No, meni se niti to ne sliši preveč normalno.

Sem se pa zaradi tega dogodka vsaj vprašala, kolikokrat sem jaz morda napačno koga sodila. Ker sem ga ujela v nekem trenutku, ko je kaj rekel ali naredil, kar se je meni zdelo čisto mimo. V resnici pa sploh nisem vedela, za kaj točno gre. Naslednjič bom razmislila dvakrat!

Pa še to: kar se tiče gibanja, danes nisem bila posebej pridna. Šla sem samo na sprehod, za povrhu vsega pa sem si prejle privoščila še sladoled. Ampak ej, danes proslavljam tri mesece in minus deset kil. Že jutri pa grem spet bolj resno v akcijo. Obljubim!

Do konca še: 274 dni, 274 nalog. Se beremo jutri.

90. dan: Po tekočem traku

Danes je šlo vse kot po tekočem traku. To se sliši okej, ane? No, pa ni. Ker ta moj trak je bil na koncu tako poln vsega, da je nastala cela godlja.

To, kako imam rada svojo službo, sem že povedala. In nadvse ponosna sem, ker sta se mi v zadnjih dneh oglasili kar dve bralki bloga in mi dali zgodbi. Težki zgodbi sicer, ki pa si vsekakor zaslužita priti v javnost. In z veseljem bom njun glasnik. Po drugi strani pa so me sprotne obveznosti spravljale ob pamet. Nekako ob štirih popoldan sem se vrgla v posteljo in se sesula. Padla v jok. Doživela zlom.

Zaradi tega, ker imam v službi naporno, iz sebe ne bom delala žrtev. Ker nisem. Sem samo ženska, ki je za povrhu vsega še impulzivna in jo prehitro kaj vrže iz tira. In ima trenutno preveč dela (ne samo sama s sabo, ampak tudi sicer). :) A očitno je do tega moralo priti. Jutri bo novo jutro, nov dan. In z novimi močmi bom šla novim izzivom naproti.

Okoli pol šeste me je poklicala Lidija. "Dovolj joka," sem si zabičala in se nekoliko kasneje kolikor toliko normalna usedla v njen avto. Skupaj s Saško smo jo mahnile na Primoža. Tam so se zgodile tri stvari (tej številki se ne reče zaman, da je pravljična), ki so vsaj toliko popravile današnji dan, da ne morem reči, da je bil popolna katastrofa:

1.  Sonce na vrhu Primoža - ob sedmih zvečer!!! Do danes nisem opazila, kako dolgo nas že grejejo sončni žarki. In tokrat me niso pobožali samo po laseh, ampak so segali precej globlje. Bili so kot prijeten objem, ki sem ga še kako potrebovala.

2. Majhen črno-beli pes, ki nam je pritekel naproti. V gobcu je imel tanko palico, dolgo vsaj tri metre, in je z njo tako rekoč zasedel celo pot. Morale smo se mu umakniti, kot bi se peljal šlepar, on pa je švignil mimo in nas ni niti opazil. To je bila edina stvar danes, ki sem se ji res iz srca nasmejala.

3.  Lidija me je spomnila na tole pesem, ki sva jo lani poleti skupaj poslušali na Kamfestu. Že takrat se nama je zdela blazno smešna in obljubili sva si, da ko bo kakšna od naju imela "zajeban dan", jo bo druga spomnila na to skladbo. Lidy moja, hvala, nikoli ne razočaraš!* :)

Do konca še: 275 dni, 275 nalog. Se beremo jutri.

89. dan: Razgledanost je seksi

Nimam se za posebej pametno. Pa tudi za posebej neumno ne. Mislim, da se moj IQ (ne spomnim se, da bi ga kdaj merila) kar nekako zlije s povprečjem. Lahko bi zdaj nakladala, da to ni res - ker se naravnost sovražim predalčkati, sploh pa med sivo večino -, a potem bi se sama sebi zdela smešna. Sicer pa moje možganske celice premorejo ravno toliko pameti, da mi je nekaj stvari vendarle kristalno jasnih. Ena od teh je dejstvo, da smo ljudje izjemno nevedna bitja. Mislimo, da vemo veliko, v resnici pa tudi najinteligentnejši med nami vedo bore malo. 

Me pa - morda tudi zaradi tega zavedanja - pametni ljudje vedno znova fascinirajo. Pa ne tisti, ki se imajo za pametne. Takšni me pravzaprav delajo živčne. Ampak tisti, ki to dejansko so. Velika razlika. Ko srečam takšnega človeka (in pravzaprav se mi zadnje čase to zgodi zelo redko), me kar vleče v njegovo družbo. Ker je tako težko najti dobrega sogovornika, takšne primerke v svojem življenju res zelo cenim. Če k temu dodate še smisel za humor in skromnost, potem že skoraj padem. ;)

Prijateljice so mi že večkrat rekle, da imam čuden okus za moške. Niti ne bom tajila. Zato so tudi vsi moji bivši malo ... No, malo čudni. Verjetno bi bilo zdaj pravično in spodobno, da se jim za to izjavo opravičim, pa se jim ne bom. Ker ni bila mišljena negativno. Klasični lepotci me namreč nikoli niso privlačili. Oči so se mi že od nekdaj raje ustavile na kakšnem, ki ga večina deklet sploh ni opazila, jaz pa se kar nisem mogla odlepiti od njega. Po svoje je bilo fino: moje vrstnice so namreč vedno vzdihovale za istimi fanti (kakšnimi frajerskimi fuzbalerčki z geliš frizurco), jaz pa sem pogledovala v povsem drugo smer.

Zadnjič mi je dober prijatelj rekel, da so mu punce v kolesarskih hlačah seksi. Sva se nekaj hecala okoli tega, pa sem mu obljubila eno svojo fotko. Evo, Aco, tale, posneta po današnji turi, je zate. ;) Potem me je vprašal, kaj mene spravlja ob pamet. Ne bom zdaj kvasila o notranji lepoti pa teh puhlicah, ki jim nihče ne verjame. Kemija in medsebojna privlačnost morata biti! Ampak toliko se pa že poznam, da z gotovostjo lahko rečem, da se mi nič ne zdi bolj seksi, kot če me v pogovoru nekdo prekaša. Da ga nekaj vprašam, on pa ne samo, da pozna odgovor, ampak mi čisto spontano navrže še kakšno zanimivost o dotični temi. Ne zato, ker bi me hotel očarati. Zato, ker pač ve. Zato, ker je razgledan.

Se mi zdi, da se to z leti samo še stopnjuje. Ah, ta emšo. 

Do konca še: 276 dni, 276 nalog. Se beremo jutri.

88. dan: Kar tako

Priznajmo si, da so internet, mobitel in vse ostale novodobne tehnologije postale del našega vsakdanjika. To zanikati ali se temu upirati, se mi zdi smešno. Ne pravim, da je to dobro za človeštvo, zagotovo pa je to nekaj neizogibnega. In tistih, ki se namenoma vržejo pod časovni vlak, da jih ta povozi, iskreno povedano ne razumem.

A ponavljam: nikakor ne mislim, da je vsa ta modernizacija prinesla ljudem samo dobro. Marsikaj je olajšala, marsikaj pa je tudi otežila. Spontanost v odnosih, recimo. Se sploh še spomnite, kako je bilo, ko te je sredi sobotnega dopoldneva presenetil zvonec in si hitel k vratom, da bi videl, kdo je prišel na obisk? Danes je to, da se ne napoveš vsaj nekaj dni prej, že skoraj zločin. Pa tudi odgovorni smo bili bolj drug do drugega. Če smo bili s prijatelji ob treh popoldan zmenjeni, da se dobimo na koncu vasi, smo se tudi dobili. Ker ni bilo mobitela, da bi si drznili odpovedati ali spremeniti uro srečanja tik pred zdajci. Ne vem, kako se mulci zmenijo dandanes, ampak si predstavljam, da vse poteka prek telefona. ... Okej, to, da zdaj pametujem generaciji za mano, kako je bilo "v naših časih", me navdaja z občutkom, da sem stara. Zato bom kar nehala. :)

Sem se pa danes počutila malce "retro", ko sem se nekaj čez osmo zjutraj meni nič, tebi nič odločila, da grem v Škofjo Loko na obisk k bratu, njegovi Maji (jap, njegova žena je moja soimenjakinja in sopriimenjakinja) :) ter njunemu in mojemu sončku Galu. Ta dobre dve leti star navihanček je vedno znova razlog, da ugotovim, da se v meni vendarle skriva materinska dušica. Imela sem že obdobje, ko sem govorila, da na ta usrani svet sploh nočem spraviti nobenega novega bitja, ker mu ne privoščim vse te borbe, kar življenje, roko na srce, je. A po dopoldnevu, kot je bilo današnje, se spet premislim. Če že do nečaka čutim toliko ljubezni, ker vem, da je na nek način tudi moj, ima mojo kri in morda celo malce - brat bi najbrž rekel "bohnedaj" ;) - mojega karakterja, potem si lahko samo predstavljam, kako velika in močna čustva morajo biti, ko dejansko dobiš hčerko ali sina.

Ob desetih sem bila pri njih. Gal mi je z očijevo pomočjo skuhal kavico, pa seveda sebi tudi - v isti šalčki kot jaz je imel spenjeno mleko, posuto s kakavom, in je bil cel frajer. Počvekali smo za naprej in za nazaj. In ko sva kakšno uro kasneje v njegovi sobi parkirala avtomobilček na daljinca, sem si rekla, da boljše odločitve, kot da se preprosto usedem v avto in se odpeljem na obisk, ne bi mogla sprejeti. Pa še: da se tako odločim premalokrat.

Ni treba čakati na poseben dan, da otroka razveseliš s čokolado. Ni treba čakati na poseben dan, da obiščeš svoje najbližje. Ni treba čakati na poseben dan, da jim tako daš vedeti, kako pomemben faktor v tvojem življenju so. Ne prav res, ni treba čakati na poseben dan. Ker v resnici je poseben lahko prav vsak dan.

Kar se tiče telovadbe: po igri z Galom me čaka še celo popoldne z dobro leto staro princesko Evo in njenimi prijateljicami. Ukvarjanje z otroki je ena mojih najljubših rekreacij. Koliko kalorij izgubim pri tem? Verjetno manj, kot kadar grem na kolo ali hodit ali tečt. Ampak danes mi za učinkovitost ni mar. Danes mi je mar le za čas, ki ga podarjam tistim, ki jih imam najraje.

Do konca še: 277 dni, 277 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Če zvečer ne boste na kakšnem divjem žuru, priporočam ogled filma Julie & Julia. Zakaj, pa lahko preberete tukaj.