212. dan: 3, 2, 1 ... Akcija!

Dolgo v noč sem razmišljala, pa nisem prišla do nikakršnega zaključka. Ugotovila sem, da bo najbolje, če kar vstanem in se spokam v službo. Tako ali tako sem imela veliko dela, hvalabogu! Za svojo pisalno mizo, ki je poleg maminega groba (zelo čudna kombinacija, vem!) edini kraj na svetu, kjer trenutno najdem zatočišče, sem bila še preden se je sploh dobro zdanilo.

"3, 2, 1 ... Akcija!" sem spodbujala samo sebe, ko sem si kuhala kavo na avtomatu. Odmisli in delaj, je bil nekako moj moto, ki sem se ga tja do sredine dopoldneva, ko je bila večina najnujnejšega že za mano, še kolikor toliko uspešno držala. Okoli treh popoldan, ko sem postavila še zadnjo piko na konec stavka, sem bila z napisanimi članki zadovoljna. Vse lepo in prav, če se ne bi zavedala, da je bilo delo danes le pobeg pred realnostjo.

Milijonkrat sem premlela njegove besede, kar je napaka, ki jo vedno znova ponavljam. Besede v resnici nimajo nikakršne teže, če se že vnaprej odločiš, da jim ne moreš verjeti. Nimam več občutka, čemu dajem preveliko težo in čemu morda premajhno. In moški ste, kar se tega tiče, takšni umetniki! Ko nastane težava, bi stvar rešili na najbolj enostaven način: punco obtožite, da dela dramo po nepotrebnem, pa naj se potem ona ukvarja s tem, ali je to res ali ne. A laž je laž. In laž boli. In ko boli, imam pravico zastokati. Ne glede na to, kdo me je prizadel. Fant, prijatelj, sorodnik ali samo nek Polde iz Tolmina.

Po še enem hladnem tušu, ki se je zgodil popoldan, sem končno bruhnila v jok. Ne v takšnega kot včeraj, ko je bila le kakšna solza in ko se je le malce zatresel glas. Danes je teklo v potokih in jemalo je sapo. Pa ne od sreče. Od vsega. Vse, lepo in grdo, kar se je ure, dneve, tedne, mesece, morda celo leta, nabiralo v meni, se je končno izlilo. In prišlo je olajšanje. Vsaj za kratek čas.

"3, 2, 1 ... Akcija!" sem si rekla, ko sem si umila vroč obraz. Obula sem tekaške superge. Grem. Daleč. Kolikor me bodo nesle noge.

Do konca še: 153 dni, 153 nalog. Se beremo jutri.

211. dan: Lidija

Tekom bloga jo pravzaprav že ves čas omenjam, a sem danes ugotovila, da ji nisem namenila še niti enega zapisa. Enkrat sem jo hecala, da me bo nekoč, če bo hotela, lahko tožila za avtorske pravice, saj v mojih objavah, če jih spremljate, najdete številne citate, pod katere bi se morala podpisati ona. Moja Lidi.

Sva se danes končno uspeli ujeti na kavici in sladoledu v Ljubljani. Jaz vsa raztreščena iz službe, ona pa iz zadnjega šopinga pred dopustom. Naklepetali sva se za naprej in za nazaj. "Pogreškam te," sem ji napisala zjutraj, skupaj z urgentnim sporočilom, da se morava, preden mi uide na morje, obvezno videti. Ker sem jo res. Jo. In jo bom.

Preprosto zato, ker je moj kompas. Ko sem ji vsa navdušena pripovedovala o svoji morski avanturi, še slutila nisem, da jo bom čez nekaj ur še enkrat poklicala. Skrušena. "Pridi do mene," mi je rekla, ko je slišala, da sem objokana. Takoj, ko sem prišla, me je stisnila k sebi, da je vsaj malce odleglo. In potem mi je natočila 0,3 tistih borovničk, ki se te primejo, tudi če tega nočeš. Pomirila me je in mi dala nekaj objektivnih pogledov na stvar. Tako, kot to zna samo ona. "Jaz nimam odgovora, Maja. Karkoli bi ti rekla, bi bilo mimo. Delaj po občutku," je priznala, ko me je na koncu objela na vratih. In potem še enkrat.

Uživaj na morčiju, bejbi moja. In hvala, ker si. Rada te imam!!!

Do konca še: 154 dni, 154 nalog. Se beremo jutri.

210. dan: Dež (naj pada)

Tale zapis nastaja medtem ko s fotografom drviva iz Maribora nazaj proti Ljubljani. "Zdajle greva v Ivančno, popoldne pa na Štajersko. No, povej zdej, kok si vesel, da boš cel ljubi dan preživel z mano," sem se mu za dobro jutro obesila na vrata pisarne. Še precej zaliman se je samo nasmehnil in zamahnil z roko: "Ja, ja, ful," je bilo vse, kar je izdavil.

Ponavadi bloga (ali kakršnih koli daljših zapisov) ne tipkam v avtu, ker mi rado postane slabo. Tudi brati ne morem, če se vozim, menda imamo to v familiji. Danes pa preprosto nimam izbire. Ker kasneje ne bom imela časa. Dva terena, dvojno preverjanje zgodb, dvakrat več mailov, dvojno delo. Ampak mi paše. 

Podobno kot mi paše tudi tole turobno vreme. Ne, ker bi se sama počutila posebej depresivno. Ampak na nek čuden način me težke, debele kaplje, ki se besno odbijajo od vetrobranskega stekla, pomirjajo. Spomnim se, da je na podoben način name učinkovala jesen, ko sem se vrnila v šolske klopi. Po divjem poletju sem nujno potrebovala streznitev v obliki delovnih obveznosti. In tudi te imajo svoj čar. Resda smo šele na polovici poletja, ampak dopust je za mano, vreme je pa tudi zelo jesensko, kajne?

Sem pač kot šolarka, ki mora biti zdaj tudi malo pridna. Življenje mora biti raznoliko in pestro, sicer postane dolgčas. Tudi od uživanja.

Do konca še: 155 dni, 155 nalog. Se beremo jutri.

209. dan: Med zemljo in zrakom

Ko sem se danes peljala v službo, ki sem se je, mimogrede, na nek čuden način celo veselila (v svoje življenje moram nujno vnesti nekaj reda in delo je trenutno ena redkih, če ne kar edina stvar, ki jo imam kolikor toliko pod kontrolo), sem po radiu slišala pesem Tinkare Kovač Med zemljo in zrakom. Skladba mi je bila vedno všeč, čeprav nikoli nisem povsem razumela njenega besedila. Oziroma se z njim vsaj nisem zares poistovetila. Do danes.

Ko sem malce kasneje sodelavkama ob kavi razlagala o dopustu - celo kakšne bolj sočne detajle -, sem se zalotila, kako žarim, ko pripovedujem o njem. "Tako lepo je bilo, da se mi vse skupaj sploh ne zdi realno," sem jima potem rekla. Kar čakam, da se vse razblini kot milni mehurček, da vse odplavita siva rutina in dolgočasen vsakdan. 

Po službi me je čakalo kar nekaj opravkov in pogovorov, ki so se danes končno zgodili. Tudi kakšna solza je potekla. Potiho pa upam, da je to vseeno to. Da ni bila samo pravljica, ampak da je to moja prihodnost. Da sem tako prestrašena samo zato, ker sem do zdaj živela med zemljo in zrakom, pred zidom svojih sanj ... But, baby, now I'm fine! In ko sem se po večernem teku utrujena vrgla v posteljo, sem po dolgem času k sebi stisnila mamičino fotografijo. Pogrešam jo in jo obenem čutim ob sebi. Ker sem prepričana, da bi me razumela.



Do konca še: 156 dni, 156 nalog. Se beremo jutri.

208. dan: BUM-TRESK-BUM!!!

Še včeraj takle čas sem uživala na idiličnem otočku Prvić, nedaleč od Vodic. Sprehod po mestecu z majhno pristaniško luko je bilo kot odraz vseh lepih občutkov, doživetih v zadnjih 11 dneh. Vse je bilo tako idealno, da me je pri srcu prav stiskalo, ker sem vedela, da je konec neizogiben. Vedno je.

Tisti čudoviti sončni zahod iz čolna, ki je glisiral po Jadranu, in še zadnja (ampak res zadnja) jutranja kavica ob morju bi mi morala napolniti baterije za vse zdrahe, ki me čakajo v naslednjih dneh. In res, res držim pesti, da sta mi tudi jih. 

Ker jaz se blazno bojim neviht. Vseh vrst. In točno vem, da vremenska napoved za bližnjo prihodnost ni prav posebej obetavna. Pravzaprav lahko kar slišim, kako že grmi in treska, neurje je vse bližje. A danes sem se, ko sem prišla domov, vsem pogovorom namenoma izognila. Vem, da se s tem obnašam kot noj, ki tišči glavo v pesek, ampak zdajle preprosto še ne morem. Samo spala bi. In sanjala o pravljici, ki sem jo živela te dni, pa je pravkar minila. Samo upam lahko, da se še kdaj ponovi.

Do konca še: 157 dni, 157 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Dragi moj slavljenec, tale je zate.

207. dan: Več od lajfa

Sva prejle sedela na tistem pivu na plaži, ki da je zadnji. Milijon bleščic se je lesketalo na morju, ki je nežno valovalo. Kar gledala sva, tja nekam v prazno. Misel, da bi to pravljico podaljšala še za en dan, je sicer vseskozi visela nad nama, a tega nihče ni hotel izreči na glas.

Pa se je vseeno zgodilo. Nekje med pogovorom, da je v življenju vseskozi treba loviti ravnotežje. Med odgovornostjo in spontanostjo. Med skrbjo za druge in sebičnostjo. Med razumom in čustvenostjo. Nič ne rečem, morda me kdaj pa kdaj zanese, morda kdaj štrbunknem v vodo. A toliko si že zaupam, da sem prepričana, da bom vse rešila, tako kot je treba. In, to si upam komaj priznati naglas, zdaj vem, da toliko zaupam tudi njemu.

Ker sva si podobna. Ker se oba zavedava, da se živi enkrat. In to priložnost, eno in edino, ki jo imava, hočeva izkoristiti. Brez obžalovanj. Brez dolgočasja, ki ga dobiš, če delaš in živiš vedno in samo po pravilih. Rada ga imam. Prav zato ga imam rada. Svoje življenje in mojega Gizmota.

Do konca še: 158 dni, 158 nalog. Se beremo jutri.

206. dan: Zatišje pred viharjem

Vdihavam še poslednje trenutke tega dopusta, ki je bil v marsičem tako poseben. Nič več ni, kot je bilo pred njim, in ko pridem domov me čaka kar nekaj pojasnjevanja in pogovorov, ki se jih prav nič ne veselim. Nisem sicer prepričana, če sem kaj od tega komurkoli res dolžna, ampak danes se s tem še ne bom obremenjevala.

Zadnji večer letošnjih počitnic bom samo hvaležna. Za vsako sekundo, preživeto tukaj. Za vsak pogled na morje, za vsak šum valovanja. Za osebo, zaradi katere sem prvič v življenju poiskusila škampe in naročila morsko pico. Po res dolgem času, morda celo prvič, nekdo vzbuja takšne občutke v meni. Da sem tako prestrašena in tako polna življenja hkrati. "Vse bo okej," mi je rekel. In jaz sem se odločila, da mu verjamem.

Do konca še: 159 dni, 159 nalog. Se beremo jutri.