151. dan: Vsak je sam

Tale zapis nastaja ob ledeni kavi, ki sem si jo privoščila po tem, ko sem pribrcala do Zbiljskega jezera. Ker so imeli vsi meni najdražji ljudje za danes dopoldan že plane, na silo pa družbe nisem hotela iskati, sem se na kolo spravila kar sama. Dobrih 25 kilometrov (v eno smer) po žgočem soncu - ni mačji kašelj.

Dobra stran tega, da sem se na mini kolesarski izlet odpravila sama, je ta, da imam v prijetni senčki tik ob jezeru (medtem ko dva laboda že pet minut buljita vame, če jima bom v vodo zdrobila še drugi piškot, ki sem ga dobila ob kavi) ljubi mir, da napišem današnji blog. Popoldne bo namreč živahno, Boštjan praznuje rojstni dan, po popoldanskem pikniku pri njemu doma, ki najbrž ne bo omejen samo na popoldne, pa dvomim, da bom sposobna še kaj veliko napisati. ;)

Ena od lastnosti, ki jo pri sebi cenim, je ta, da sem odprta oseba, ki sogovornika lahko najde v domala vsaki družbi. Vedno so mi šle na živce neke zaprte skupine ljudi, ki so bile skrajno omejene s tem, koga še sprejmejo medse. Postavljajo si neke norme, ne vem, komu na čast. Seveda je razumljivo, da tistih res pravih prijateljev, ki jim zaupaš vse skrivnosti, ne moreš imeti neomejeno število. Vseeno pa smo ljudje družabna bitja, ustvarjeni za to, da smo skupaj, da lepšamo ter bogatimo življenja drug drugemu in ne obratno. Z Boštjanom in njegovo ženo ter njunima dvema sončkoma se ne vidimo veliko. A ko se, je vedno luštno. Vesela sem, da je tako.

Po drugi strani pa tudi z ledeno kavo v družbi same sebe ni nič narobe. Še več: včasih se moram kar prisiliti, da se spomnim, da se ima Maja tudi samo z Majo lahko zelo lepo. To je, pravijo, pogoj, če sploh hočeš biti srečen tudi v dvoje ali na sploh - med ljudmi.

Do konca še: 214 dni, 214 nalog. Se beremo jutri.

150. dan: Bilanca stanja

Več razlogov je, da sem se odločila, da na tem mestu potegnem črto. Najprej zato, ker sem si že v ponedeljek zjutraj rekla, da je vse, kar čakam, petek popoldne. Da bo delovni teden mimo. In zdaj je mimo. Okej, ne še čisto, nedelja dopoldne bo pač delovna. Ampak vikend je pred vrati. In to sončen in poleten in vroč vikend. Hvalabogu!

Kot drugo, pa je danes 150. dan (okrogla številka torej), ko ste, dragi moji, presegli magično mejo: 100.000 klikov (dvojna okrogla številka torej). HVALA vam za to. Res. Iz srca.*

Torej.

Promet v dobro:
+ sonce
+ poletne temperature
+ radler po službi
+ klepet s sodelavci ob radlerju po službi
+ klepet s sodelavci ob radlerju po službi, ki je bil v bistvu nekakšen afterparty po včerajšnjem službenem pikniku
+ Rokov poljub na čelo in res iskren prijateljski objem, ko je prebral moj včerajšnji blog (mimogrede, to je ta isti Rok oziroma moj urednik, ki se je pred tedni postavil zame, ko je bilo to res treba)
+ prijateljsko-šefovski odnos, na katerega sem lahko upravičeno ponosna
+ pohod na Primoža z mojo "ta oranžno" Petro

+ večerno pivo z mojimi puncami
+ prijetna utrujenost po uspešno zaključenem delovnem tednu

Promet v breme:
- preveč dela, zaradi katerega sem odpovedala sindikalni izlet
- misel na to, da bi morala zdajle z nekaterimi sodelavci uživati v neki pivnici na Slovaškem
- zbadanje nekaterih sodelavcev, da sem res neumna in naivna in mlada (a neumna sem že rekla?), da sindikalni izlet, rezerviran več mesecev vnaprej, odpovem zaradi - službe
- zavedanje, da to zbadanje ni čisto neupravičeno
- modelovanje ob radlerju, če lahko, prosiiim, že enkrat zamenjamo temo
- še vedno malce zmede okoli moje organizacije pri delu in mojih delovnih obveznostih
- prekratke noči
- premalo spanja

Trenutno stanje: POZITIVNO

Do konca še: 215 dni, 215 nalog. Se beremo jutri.

149. dan: Superwoman & Superman

Danes se počutim kot Superwoman. Nič kaj skromna oznaka, vem. Ampak je res: po prav nič nedolžnem večeru z mojimi sončki iz Hrvaške (ja, mi pač ne znamo kmalu domov, sploh pa, če je v igri tudi "šli"), bi po vseh pravilih morala biti povožena. V resnici pa sem bila okoli osmih že v službi, vse članke sem oddelala presenetljivo hitro, se vrnila domov in povrhu vsega še prvič preizkusila mojo strupeno zeleno Adidasovo tekakško majico (čist je huda, ane?!:)). No, pri teku, priznam, se je malo poznalo: tempo ni bil kaj prida, ampak odlaufala sem. Pridna!

Upam, da bo vsaj približno takšno počutje tudi jutri zjutraj - čez pol ure se nam namreč začne službeni piknik, ki se, bojim, tudi ne bo prav kmalu zaključil. Ta teden je res nor: ogromno dela in ogromno - žura. Kaj čmo, takle mamo! :)

"A ti potem prideš popoldne?" sem med čik pavzo (na katerih sodelujem s kavo in brez cigarete) vprašala sodelavca, ki je malo pred tem razlagal, da z ženo prav danes praznujeta deseto obletnico poroke. Pa jo je zato - kar sredi delavnika - obiskal v službi in ji poklonil šopek. "Pridem, ja," je rekel. "Aha, zato tiste rože. Da se ji kar vnaprej opravičiš, ker te zvečer ne bo doma," sem ga špiknila. "Kaj si ji pa nesel? Za deseto obletnico so kakšne krizanteme že kar primerne!" ga je zbodel nekdo drug. 

Seveda smo se samo hecali, potiho pa smo mu bili najbrž vsi po vrsti takšne zveze kar malce fouš. Rok je zagotovo čudovit očka (vsakič, ko se sprehodim mimo njegove mize, občudujem namizje na računalniškem zaslonu, ki ga krasijo njegove tri svetlolase hčerkice) in odličen mož (kdo še zna na tako romantičen način presnetititi ženo za obletnico poroke, pa še dvakrat jo bo peljal ven - najprej v toplice, nato pa še na Dunaj na koncert Rolling Stonesov). To je zame ta prav dec. Ne tisti, ki ima poleg žene še trideset ljubic. Ampak takšen, ki je po desetih letih zakona in trinajstih letih zveze še vedno zaljubljen. Takšen, ki se mu po vsem tem času še vedno iskrijo oči, ko govori o svoji ženski. Ja, to je zame dec. Superman pravzaprav. Sprašujem se: ali jih sploh še delajo?

Do konca še: 216 dni, 216 nalog. Se beremo jutri.

148. dan: Benč

"Priznam: jaz sem kar malo zaljubljena," sem rekla sodelavki, ko sem pridivjala nazaj v uredništvo. V službi imam norišnico: danes sem morala oddati dva intervjuja, reportažo in dve strani Bulvarja, ki sta padli name, ker mi je Ajda pobegnila čez lužo, na dopust. Pa vendar - tisto urico na klepetu z njim sem uživala. Delo gor ali dol.

Z Benčem, namreč. Okoli tega intervjuja sva se lovila že par dni, danes sva se končno uspela ujeti. "Pa jaz ne vem, zakaj vsi govorijo, da je tak jebač? Prosim lepo, saj jih ima 67! Sem gledala stare posnetke: še ko je bil mulc, mi ni bil nekaj res hud," sem zjutraj pametovala sodelavki. "Daj, daj, si glasna. Če bi ti pa zapel tisto tvojo, Maja z biseri, bi se pa takoj stopila," me je dregnila nazaj.

In seveda sem ji, ko sem se vrnila v redakcijo in me je pogledala z radovednimi očmi, morala dati prav. "Niti zapeti mu ni bilo treba, samo tole posvetilo mi je dal:

Pa sem se stopila," sem ji rekla v smehu. "Joj, ti si pa res poceni. Nekaj ti na listek nakraca in že padeš," si me je privoščila.

Ampak je res: Benč mi je všeč. Pa ne v klasičnem pomenu besede. Zagotovo pa izžareva nekaj res posebnega. Nekaj, kar v hipu pritegne. Ker je pristen. Skromen. Sproščen. Zabaven. Ker imaš med klepetom z njim ves čas občutek: Hej, vzemi si ga na izi. Vse bo okej.

Predelala sva mnogo anekdot, ki sem jih že pred dvema dnevoma - po srečnem naključju - izvedela za šankom. Moj sodelavec (sicer že v penziji) je namreč njegov prijatelj, pa mi je spotoma omenil par stvari o njem. Tako vprašanja niso bila čisto klišejska in zdi se mi, da mu je bilo to pravzaprav všeč. Z veseljem je spregovoril o tem, kako so ga včasih "srali". Precej bolj kot mi. "Uf, toliko zgodb. Lahko bi napisal knjigo!" sem mu rekla na koncu, on pa: "Kaj pa vem, danes knjigo izda že vsak. Če že, bi jo pisal tako, da bi na kup povabil vse prijatelje. Pa bi se usedli za eno veliko, dolgo mizo in bi skupaj pisali. Vsak bi kaj dodal, vsak bi se kaj spomnil. To bi bila prava reč!"

Ker sem delavnik zaključila šele okoli pol šestih, ob sedmih pa sem že zmenjena s klapo, ki sem jo spoznala na novinarski ekskurziji na Hrvaškem (imamo "šli reunion", komaj čakam!), sem se kar na službenem WC-ju preoblekla v trenirko in tekaške superge ter se odpravila na en krog do Tivolija, po parku in nazaj. Zdajle pa si bom, za uverturo v lep večer, zavrtela tole. Itak.

 

Srce je neugnano
in razigrano,
ko Maja v sladko noč beži
skupaj z biseri,
skupaj z biseri ...

Do konca še: 217 dni, 217 nalog. Se beremo jutri.

147. dan: Da nekam spadam ...

Od kar mi je umrla mami, me velikokrat muči občutek, da nikamor ne spadam. Težko je to opisati, ker sicer težko rečem, da sem osamljena. Imam čudovite stare starše, imam kup prijateljev, med katerimi je nekaj tudi takšnih, res pravih, navezovanje novih stikov mi gre dobro od rok, na splošno sem rada v družbi in se tam v redu počutim. A kljub temu sem na nek način prav to: osamljena.

Pogrešam čase, ko sem imela vse, ne da bi se tega zavedala. Kot je bilo v osnovni in srednji šoli. Pa morda še kakšno leto po tem. Imela sem dom, nekaj stalnega, nekaj, kamor sem se vsak večer vračala. Niti sanjalo se mi ni (če zdaj pomislim - še dobro!), kaj me čaka v bližnji prihodnosti. Da bom v to hišo, v to vas, k tem ljudem, ki so mi takrat pomenili največ, kaj kmalu hodila samo še na obisk. Da si bom prisiljena ustvariti življenje drugje. Predvsem pa na drugačen način.

Pogrešam zavetje, varnost, pripadnost. Ta občutek. Da nekam spadam ...

Po današnjem treningu v Adidasovi šoli teka smo dobili čedne zelene majčke, vsak ima na njej izvezeno svoje ime. Saša, Lidija, Maja, Petra - we are all in. No, vsaj ob torkih ob šesti uri zvečer vem, kam spadam. K mojim puncam. In, mimogrede, tek na svežem zraku pomaga pregnati otožne misli. Preverjeno!

Do konca še: 218 dni, 218 nalog. Se beremo jutri.

146. dan: Moja perspektiva

Res mi veliko pomenite, dragi bralci. In ne, tale izpoved ne pomeni izključno in samo tega, da imam slabo vest, ker sem vas zadnjič malo nahrulila. ;) To pravim zato, ker dnevno kar nekaj časa posvetim temu, da se odločim, kaj bi vam povedala. Zadnje dni se mi namreč toliko dogaja, da je težko izbrati samo eno temo, ampak vsega naenkrat vam ne morem zaupati, ker bi bil blog potem brez repa in glave in bi bili še bolj izgubljeni, kot sem jaz. Tega pa nočete, verjemite. :)

Za današnji zapis sem imela v glavi kar nekaj osnutkov. Lahko bi, recimo, pisala o tem, kako sem se kar za šankom pripravljala na jutrišnji intervju z legendo Janezom Bončinom - Benčem. Ali o tem, da imam v istem dopoldnevu še en intervju in sicer z nadvse simpatično Britto Bilač. Ali o tem, da sem se danes izgubila na cesti - v neposredni bližini svojega doma! Ko sem šla na sprehod, sem namreč zatavala na neko makedamsko pot, kjer sem za trenutek povsem izgubila orientacijo in nisem več vedela, v katero smer moram iti (ja, včasih sem res blond). Ali o tem, kako sem zardela, ko sem knjižničarki "čist tko bajdvej" omenila, da eden od DVD-jev, ki sem si jih zadnjič sposodila, sploh ne dela. "Ja veš, tale je pa blu-ray (nisem ziher, da se tako napiše, op. p.), in na vsakem DVD-predvajalniku ne dela," me je zatrla v sekundi. Samo tiho sem prikimala in se potem nerodno opravičevala, da sem očitno raučnalniško nepismena.

Na poti proti domu (ko sem po radiu slišala spodaj pripeti komad), pa je padla odločitev, da bom tokrat pisala o tem, da je vse - stvar perspektive. K tej misli me je že dopoldne napeljala objava novega zapisa v rubriki Druga perspektiva (še enkrat: hvala, Urška!). Nato še enkrat zgodaj popoldne, ko sem se še petič poslovila od sodelavke, ki odhaja na dopust. Sicer samo za 14 dni, ampak leti v Kalifornijo in to na čisto posebno potovanje, pa sva se morali načvekati za naprej in za nazaj (še enkrat: Ajda, uživaaaaaaj na max!). Ob radlerju sva tarnali, da imava tako polni glavi vsega, da se nama bo kar zmešalo. "Se morm mal umirit, tole ni nč," sva - prisežem! - rekli skoraj v en glas. In se nasmehnili ena drugi. Ona - ker ima polno dela s pakiranjem in vsem, kar pač pritiče, kadar se odpravljaš na daljšo pot (ki je zanjo v marsikaterem pogledu tudi pot v neznano). Jaz - ker imam polno dela z vsemi obveznostmi, ki sem si jih naložila v službi in izven nje.

No, potem sva pa ugotovili, da spet jamrava za brezveze. Ona - ker gre vendar na dopust (!) in to ne na kar en dopust, ampak v Kalifornijo (!), kjer bo že čez dan ali dva s koktejlom v roki uživala pod palmo. Jaz - ker sem morala samo dvakrat globoko vdihniti, da sem se spomnila, da se je na koncu še vedno vse izteklo tako, kot je treba. Že res, da imam precej natrpano, ampak hej, stvari se je treba lotiti sistematično, pa gre. In ko sam sebe uspeš umiriti, spoznaš, da je vse, kot rečeno, stvar perspektive. Če boš zganjal paniko, tudi res bo panika. Če pa se boš dela lotil lepo po vrsti, ga boš slej ali prej opravil. Henry Ford je že zdavnaj ugotovil: "Tisti, ki verjamejo, da lahko nekaj storijo, in tisti, ki verjamejo, da ne morejo - oboji imajo prav."

Kreslin in Klemen Klemen (ja, to je tista skladba, zaradi katere sem vendarle določila temo za danšanji zapis) pa sta me dokončno prepričala s telim verzom: "Vse, kar je bilo, se nam lepše zdi. KUL PA JE TAKRAT, KO KUL SI TI!«

Do konca še: 219 dni, 219 nalog. Se beremo jutri.

145. dan: Nekoga moraš imeti rad

... pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine.
(Ivan Minatti)

1. Zajtrk v postelji
Ki ga nisem nikomur pripravila že mesece. Danes pa. Ker nekoga moraš imeti rad. Sploh če ta nekdo potrebuje čutečo dlan, prijateljski pogled, nežno gesto.

2. Pozdrav male koze
Nekje ob potoku Čerinščica, na poti proti bolnici Franji. Prijetno je bilo pokramljati z njo.

3. Več kot razmigovanje
Že pred vstopom v partizansko bolnico, so na ta sveti kraj za slovenski narod opozarjale table. "A tukaj so nosili ranjence?!" sem mu rekla, medtem ko sem sopihala po stopnicah, narejenih čez skalnate grebene. "Jaz že sama sebe težko nesem," sem se nasmehnila. Manj za šalo, bolj za res. Se Slovenci sploh zavedamo, kako ponosni smo lahko na svoje prednike?

4. Sveti kraj
Še enkrat: se Slovenci sploh zavedamo, kako ponosni smo lahko na svoje prednike? Kje smo izgubili to enotnost in iskreno povezanost?

5. Izjemne
Kaj vse zmoremo predstavnice nežnejšega spola, so že veliko pred nami dokazale pogumne borke. Pa saj to, kako izjemne smo lahko ženske, sem povedala že včeraj, a ne? Na poti domov sem razmišljala, zakaj, za vraga, po dr. Franji in njenem življenju še ni posnet noben celovečerec. Filmarji, kje ste? To bi bila zagotovo (in upravičeno) uspešnica!

6. Poklicna deformacija
Da pisalni stroji v meni vzbudijo posebne občutke, najbrž - glede na moj poklic - niti ni čudno. Tega, z zgodovinsko vrednostjo, razstavljenega v eni od barak v Partizanski bolnici Franji, pa sem morala ujeti v svoj objektiv.

7. Njam, njam.
Gobovo juho obožujem že od nekdaj. Če je ta še lično postrežena v hrastovi senčki na vrtu simpatičnega gostišča in če jo lahko delim s posebno osebo, pa je njen okus že skoraj magičen.

8. Nostalgija
Bela kava pri Tavčarjevem dvorcu na Visokem pri Poljanah. In ob njej obujanje spominov na srednješolskih dni. Visoška kronika, ki je bila tudi del obveznega čtiva na moji maturi (ah, kje je že to?!), je še vedno ena mojih najljubših knjig. Pa Cvetje v jeseni ... Ah, cvetje v jeseni.

9. Pika na i

Da je to ena lepših nedelj v zadnjem času, je poskrbela še moja Urška, ki mi je poslala prispevek za rubriko Druga perspektiva. Objavljen bo jutri. Hvala. Rada te imam!

Do konca še: 220 dni, 220 nalog. Se beremo jutri.