Kazalo je, da bo lep dan. Zbudila sem se sicer z bolečinami v želodcu in zato - bojda po receptu naših babic - v posteljo dobila brinovec. Deci brinovca! Seveda ga nisem spila, drugače bi tam, kjer so mi ga postregli, tudi ostala, morda pa so zdravilni že samo hlapi, bolečina je namreč hitro popustila. ;)

Potem pa se je zapletlo. Zgodil se je prepir, ki se je napovedoval že res dolgo časa. In danes je počilo, treščilo in udarilo obenem. Ves gnev in jeza, ki sva jo najbrž oba že dolgo nosila v sebi, pa jo v celoti nisva upala ali nisva hotela dati ven, je prišla na plan. Jokala sem, da me je od solz bolela glava. Nato pa se je zgodilo nekaj izjemno nenavadnega.
Naenkrat sva se pomirila. Skoraj hkrati. In naenkrat sva se oba počutila bolje. Vsaj jaz sem se, glede na njegov izraz na obrazu, pa si mislim, da je odleglo tudi njemu. Končno sva si naglas priznala to, kar čutiva. Končno sva se res pogovorila (pa čeprav na ne najbolj primeren način). Končno sva zadihala. Morda pa je bila to edina pot, če si nekoč želiva dati še eno priložnost.
Na koncu sem razmišljala, da so prepiri včasih tudi dobri. Prvič, ker na tak način vsaj veš, da te ima nekdo rad. S človekom, ki mu je vseeno, se je namreč nemogoče skregati. In drugič, ker je včasih to edini način, da v nekem odnosu ustaviš tempirano bombo, še preden bi ta zaradi vsega besa eksplodirala v sovraštvo ali prezir. Tega pa ne bi hotela. Zato sem za danšnji prepir pravzaprav hvaležna.
Z utrujeno - a na nek čuden način celo pomirjeno - glavo me kmalu čaka še pohod na Primoža (fotko pripnem zvečer).
Kaže, da je bil vendarle lep dan.
Do konca še: 252 dni, 252 nalog. Se beremo jutri.